Od luksuzno razkošnega do čisto enostavnega za nego – primerjava vrst usnja

Poznamo različne materiale sedežnih garnitur, med najbolj priljubljene pa vsekakor sodijo kavči iz različnih vrst usnja. Mednje sodi debelo usnje, vrsta, ki zahteva precej pozornosti pri negi in vzdrževanju. Tudi pri materialu v izgledu usnja in semišu ločimo med raznolikimi stopnjami kakovosti, prvo pa slovi po cenovni dostopnosti in je odlična alternativa za vse, ki prisegajo na udobje srednjega razreda.

Vrste usnja

1. Debelo usnje

Preskoči odsek

Razkošje in edinstvenost vrste

Razkošne in unikatne vrste premorejo številne prednosti. Mednje med drugim sodi debelo usnje, njegov mehak in prožen material, ki se v nekaj sekundah odzove na toploto telesa in v trenutku očara s svojim edinstvenim videzom, ki predstavlja vrhunec pristne naravnosti in razkošja. O slednjem govorimo pri debelini nad 1,4 milimetra, zato lahko zanj uporabimo le izbrane vrhunske kože. Omenjeni material zahteva veliko pozornosti pri čiščenju in vzdrževanju, zato je premislek pred izbiro posebej priporočljiv.
Prednosti in slabosti:
  • vrhunec usnjenega razkošja,
  • izbor najboljših kož,
  • naraven in zračen material,
  • izrazita mehkost in prožnost,
  • edinstven videz,
  • visoka občutljivost in zahtevno vzdrževanje.

2. Gladko usnje

Preskoči odsek

Večstranska in plemenita vrsta

Gladko usnje sestoji iz zgornje ploskve kože oz. t. i. »brazgotinaste« strani. Glede na teksturo in zunanji videz površine ločimo med različnimi vrstami omenjenega materiala. Poznamo naraven, rahlo pigmentiran in pokrit material. 
 
Preskoči odsek

Naravno oz. anilinsko usnje


Naravno, mehko in na otip prijetno usnje se barva samo v sodih, zaradi česar barve prodrejo globoko v pore, ob tem pa jih ne spreminjajo ali prekrijejo. Ta vrsta ohranja naravne značilnosti kože, zato slednji velja za posebej kakovostno. Iz tega razloga posledično zahteva visoko stopnjo pozornosti in vzdrževanja.  
 
Prednosti in slabosti:
  • naraven in zračen material,
  • uravnavanje temperature in vlažnosti,
  • mehkost in prožnost,
 
  • zahtevna nega in vzdrževanje,
  • občutljivost na svetlobo in umazanijo.

Rahlo pigmentirano oz. semianilinsko usnje

Tudi ta vrsta se  barva v sodih, površina pa je v tem primeru rahlo pigmentirana. Zaradi tanke zaščitne plasti je semianilinsko usnje trpežnejše od naravnega. Obenem zato načeloma obdrži svoje sposobnosti dihanja in drugih naravnih lastnosti. 


 Prednosti in slabosti:
  • trpežnejše in manj občutljivo na drgnjenje kot anilinsko,
  • zmožnost odbijanja umazanije,
  • dihajoč material z zmožnostjo uravnavanja temperature in vlažnosti,
  • prožnost in mehkost.

Pigmentirano usnje


Slednje je premazano z barvo, ki izenačuje razlike v barvnih odtenkih in druge posebnosti, obenem pa deluje kot zaščita, ki skrbi za odpornost na drgnjenje in svetlobo ter povečuje trpežnost. Iz tega sledi, da so omenjene vrste posebej primerne za intenzivno rabo, vendar niso pretirano mehke.

Prednosti in slabosti:
  • trpežnejše kot semianilinsko usnje,
  • odpornost na drgnjenje in svetlobo,
 
  • neobčutljivost,
  • manj mehak material,
  • slabše »dihanje«.

3. Semiš

Preskoči odsek

Žametne in divjačinske vrste

V nasprotju z gladkim usnjem se za običajne vrste semiša praviloma obdeluje in brusi notranjo stran kože, tako imenovano »mesno« stran. Zaradi tovrstnega brušenja ima ta vrsta svoj značilen žametni značaj, obenem pa je prijetno mehka na otip. Semiš ločimo na nubuk, velurno in divjačinsko usnje.

Nubuk-usnje

Pri nubuku gre za hrapavo obdelavo visokokakovostne zunanje strani kože. Na ta način nastane tipičen videz »spraskanosti«, ki je viden po brušenju vlaken. Slednji slovi po svoji naravnosti in kakovosti, zaradi česar je zelo občutljiv in posledično zahteva veliko pozornosti pri negi in vzdrževanju. Po krajšem času se začne pojavljati tipična usnjena patina.

Prednosti in slabosti:
  • usnje s »spraskanim« videzom,
  • naravno in dihajoče,
  • uravnavanje temperature in vlažnosti,
  • zahtevna nega,
  • občutljivost na svetlobo in madeže.

Velurno in divjačinsko usnje

Omenjeno usnje se pridobiva z obdelavo notranje strani kože. Njegova vlakna so zatorej bolj groba, vendar tudi trpežnejša kot pri nubuk-usnju, a zato nič manj kakovostna. O pravem velurnem usnju govorimo, ko je slednje pridobljeno iz prostoživečih divjih živali, a kljub temu ta ni enak divjačinskem usnju.
 

Prednosti in slabosti:
  • bolj grob in trpežen od nubuk-usnja,
  • lažje dihanje in uravnavanje temperature,
  • mehkost in prožnost,
  • zahtevnejše vzdrževanje.

4. Materiali v izgledu usnja

Preskoči odsek

Druge cenovno ugodne alternative usnja

V primeru, da so visokokakovostne vrste usnja za vas cenovno nedostopne ali preobčutljive, lahko izbirate med cenejšimi in z vidika vzdrževanja manj zahtevnimi alternativami materialov v videzu usnja. Material v izgledu usnja pridobivamo iz najrazličnejših slojev živalskih kož, zato imajo slednji manj značilnih lastnosti usnja kot visokokakovostne vrste iz zunanjih slojev kože, prav tako material sorazmerno težje diha, ni posebej odporen na drgnjenje in slabše uravnava temperaturo.

Material v izgledu usnja kot nadomestek pravega usnja se uporablja pri oblazinjenju pohištva in sedežnih garnitur. Obstojen material sestoji iz tekstila in dodatka izbrane plastike. Prednost njegove uporabe je enostavno vzdrževanje, obenem pa je slednji primeren tudi za alergike, saj ne vsebuje vlaken, kamor bi se lahko nabirali prašni delci. Gre za materiale z nekoliko spremenjenimi lastnostmi, ki slabše uravnavajo temperaturo. Prednosti teh materialov pa so enostavno vzdrževanje, prožnost in
mehkost.